Tudi letos je, v dolini Drage, v zaščitenem območju, pri ribniku Rakovnik, s katerim upravlja Ribiško društvo Smuč Ig, v organizaciji Društva Fran Govekar Ig, že 11-ič potekal koliščarski tabor. Otroci dvakrat prespijo v šotorih in za mnoge je to zelo razburljivo in edinstveno doživetje. Tabor je namenjen otrokom, starim od 8 do 12 let. Na taboru spoznajo nekdanje prebivalce Ljubljanskega barja, koliščarje. Po postavljanju šotorov, pri čemer pomagajo starši, je potekala prva, literarna delavnica, v kateri so otroci spoznavali Janeza Jalna in njegove Bobre. Z Marjeto Žebovec smo prisluhnili odlomkom iz Bobrov, spoznavali družino Ostrorogega jelena in si po junakih iz Bobrov izbrali koliščarska imena. Zadnje čase so med otroki priljubljene Zgodbe s konca kamene dobe pisatelja Sebastjana Preglja in na podlagi teh zgodb so udeleženci, z mentorico Boženo Števančec, delali slike za gledališče kamišibaj. Na našem taboru se je oglasil arheolog dr. Anton Velušček, najbolj znani raziskovalec koliščarjev in avtor več knjig. Odkril je več pomembnih najdb iz tega obdobja. Med najpomembnejše zagotovo sodi najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, ki ga je odkril na kolišču Stare Gmajne pri Verdu, kjer so izkopavali tudi letos. Kaj vse so našli bo predstavil na enem od naslednjih predavanj.
Naslednji dan smo se, po dobrem zajtrku, podali na odkrivanje lepot doline Drage. Od ribnika Rakovnik smo se sprehodili do zadnjega ribnika, vmes pa opazovali kobilice, žabe, metulje in kačje pastirje. Seveda smo se osvežili v ravno prav hladni Draščici. En od udeležencev se je kar cel okopal. Članica Društva za opazovanje in proučevanje ptic je pripravila delavnico z naslovom od jajca do peresa in otroci so spoznavali različne vrste ptic.
Po kosilu smo z arheologinjo Pavlo Peterle Udovič postali arheologi. Spoznali so poklic arheologa, nato pa čisto zares izkopavali in nato očistili ter zlepili najdbe. Vsako leto se veselijo ribiškega tečaja in tudi letos ni manjkalo ujetih krapov, ki smo jih nato spustili nazaj v vodo. Za vodenje delavnice se zahvaljujemo članom Ribiške družine Smuč. Zanimivo je bilo tudi jahanje, saj so že koliščarji poznali konje. Z Majo Zupančič iz DFG so otroci spoznavali koliščarsko prehrano in spekli koliščarske kruhke, ki so bili skoraj tako dobri kot iz pekarne.
Po večerji smo opazovali zvezde in planete, s prof. Khamom in sodelavci. Opazovali smo ozvezdje Laboda, ki so ga opazovali tudi koliščarji in ga upodabljali na posodah. Videli smo tudi planeta Jupiter in Saturn ter več meglic in drugih nebesnih pojavov.
Dan je bil kar naporen, tako da smo utrujeni popadali v šotore in se zjutraj komaj zbudili za zajtrk. Po zajtrku smo imeli z Anito Indihar Dimic delavnico oblikovanja keramike. Nastalo je več koliščarskih posod, ki jih bomo razstavili v Knjižnici Ig, 20. septembra, ko bo Govekarjev večer. S predstavnicama Društva za sožitje z naravo Anico in Tadejo smo se preizkusili v tkanju. Tudi to so znali že koliščarji.
Izdelali smo si loke in tekmovali v igri Lov na belega bobra. Ob koncu smo si obljubili, da se prihodnje leto spet vidimo.
Bili smo zelo veseli
in zvečer, ob ognju,
pesmico zapeli.
Bilo je res lepo,
škoda, da samo enkrat v letu je tako.
– Neža Novak – Rjavi Hrček