Tabor

Vsako leto izvedemo v idilični dolini Drage, ob ribnikih, ki so nastali z zajezitvijo Draščice in potoka pod vasjo Dobravica Koliščarski tabor za otroke v starosti od 8 do 12 let.

Ribnikov je sedem, izkopali so jih v 18. stoletju zaradi gojenja rib in kasneje kopanja gline za opekarno. Področje nudi dom številnim vrstam ptic, tu živi edina avtohtona želva pri nas – želva sklednica, od rastlin pa je najbolj privlačen beli lokvanj.

Na taboru otroci spoznavajo zgodovino doline Drage, rastlinstva in živalstva v okolic, osrednja tema pa je življenje in delo nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega barja Koliščarjev.

Skrivnost o koliščarjih oziroma mostiščarjih, kot jih imenuje pisatelj Janez Jalen, se je začela razkrivati 17. julija 1875. leta, ko je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi na Ljubljanskem barju sporočil Deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih in da so našli veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Karl Dežman je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, takšnega, kakršnega so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem.

Koliščarji so si na robu jezera, pred 6000 leti je bilo Ljubljansko barje še jezero, postavili kolibe na kolih. Bili so prvi stalni naseljenci na tem območju. Ukvarjali so se z lovom, ribolovom in nabiralništvom, so pa tudi prvi poljedelci. Poznali so pšenico, ječmen in lan. Iz lanu so si stkali obleke in ga uporabljali v prehrani. Prvotno orodje in orožje je bilo kamnito in iz živalski kosti, kasneje pa najdemo bakrena šila, bodala in sekire. So tudi prvi živinorejci. Imeli so govedo, koze in ovce najverjetneje tudi konja. Ohranilo se je veliko keramične posode in drugih najdb, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani, nekaj replik pa so lahko ogledate tudi v našem muzeju, ki ga je v zadnjih letih obiskalo preko 15.000 obiskovalcev.

Ponosni smo, da je bila kultura koliščarjev prepoznana kot izjemna dediščina in so bila Ižanska kolišča, skupaj s kolišči okoli Alp v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Švici in Italiji, leta 2011 uvrščena na seznam svetove kulturne dediščine pri Unescu